Skoči na vsebino
video zeleni jezik metaverz
zeleni jezik metaverz

Zeleni jezik

govorimo, ko smo v srcu, v trenutku ali drugače rečeno, zares navzoči.

Zeleni jezik je jezik človeka iz mesa in krvi, ki posluša svoj notranji glas in ga razume ter zna interpretirati skozi besede.

Besede, ki opisujejo sporočila srca ali žive matrice svetlobe in brezčasja, so čiste, jasne, nedvoumne in ljubeče.

Zakaj ravno zeleni jezik?

Verjetno je tudi tebi najprej prišlo na misel, da verjetno zato, ker je povezan z naravo. Barva narave je zelena, zato zeleni ali naravni jezik, ki ga razumejo ljudje, ki so z naravo povezani. Drži. Ampak lahko gremo malce globlje. Če vemo, da narava ne pomeni (zgolj) fizične narave in “zelenih” bitij  Zemlje, pač pa je to izraz za stik z duhovnim svetom, vesoljem ali božjim v nas, potem barva (zelena ali katera druga) ni več smiselno povezljiva.

Zelena je barva na sredini barvnega spekra, opazimo jo na sredini mavrice.

Zelena barva torej povezuje levo in desno stran, zgoraj in spodaj, znotraj in zunaj, svetlo in temno … Je srčika, središče, bistvo.

Po mojem občutenju in nekaj malega znanja, stkanega iz informacij, ki mi jih je svet ponujal v presojo, je tudi slovenski jezik ali slavenski jezik ali jezik slave, v svojem bistvu zelen. Pravzaprav mislim, da slovenski narod še vedno govori najstarejši še živeči ljudem znan jezik. Vsaj v času, ki si ga predstavljamo kot nam dojemljiv vek.

Slovenski jezik, jezik resov ali res-je. Koreni nekaterih besed in tudi nekatere besede (ki se uporabljajo v rahlo spremenjenih oblikah), so enaki kot v uradno najstarejših jezikih sveta (recimo sanskrit in tetitščina). Enake korene najdemo v jezikih, ki na prvi pogled z našim nimajo nobene povezave. Pa vendar je očitno, da je bila pot razvoja od našega jezika k njim (in ne obratno, kot bi slovenci skromno predvidevali).

Zeleni jezik je jezik človeka iz mesa in krvi.

Kljub moji zaljubljenosti v slovenski jezik pa zeleni jezik ni nujno povezan samo z njim. 

Niti ne gre toliko za jezik v smislu pravilnosti uporabe, pač pa bolj v smislu življenja, ki ga nosi s sabo. Namreč zeleni jezik je jezik igre življenja. V sebi nosi moč srca, torej čisto izvirno informacijo, ki izvira iz stvarnika in ostaja brez polarnosti. Čistva svetloba, energija, ki se širi, ustvarjanje zavoljo ustvarjanja samega. Ko se zeleni jezik zaleti v dualnost – kadar naleti na programiranega človeka, ki pesmi srca ne sliši več (dobro), se lahko ujame v igre smrti in izgubi svojo sredinsko nevtralnost in srčno jasnost.

Moje občutenje zelenega jezika kot osnovnega sredstva sporazumevanja med ljudmi iz mesa in krvi v igri življenja, je vzhičen ponos, pomešan z igrivostjo in neskončno željo po soustvarjanju. Po soustvarjanju v obilju vsega za vse, torej v raju, kjer za dobro vzdušje skrbi ideja En-dar.

osti jarej
Oznake:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.