En dar
Danes, ko začenjam tale en dar, je 27. dan meseca malega srpna leta dvajset dvaindvajset.
Vem, da je ideja en dar znova prežeta z živahno svetlobo in da spet biva med dušami na tem krasnem delu SVET-a.
Sama sem medtem še pod vtisom včerajšnjega klepeta s prijateljico, v katerem sva seštevali svoje uvide in občutke v eno tako lepo zgodbo, v kateri se vse sestavlja kot brezhibna sestavljanjka – in ves čas sva slutili, da bo naslednja beseda ene od naju dodala še en čudovit košček in dala še lepšo sliko. Ni bil najin namen, da sestavljanko sestaviva, želeli sva jo samo sestavljati. Potem lahko koščke zbereva v krasno satenasto vrečko in jih nosiva s sabo ob srcu. In vrečko odpreva, kadar se nama zahoče in sestavljava znova in naprej.
Ko se človek rod-i
Rojenke in rojenci se rodimo v rod. Otroke pa sistem pač vzame mami od rok. Seveda pod lažno domnevo, da je mama tako želela. Mami pomagajo, nudijo ji pomoč. Tolikokrat doslej je že šlo kaj narobe, pravijo. Ni varno, da to počneš sama. Pridi k nam, pri nas boš varna, mi bomo tvoje varno pristanišče, v katerem bo po porodnem kanalu v porodni vodi priplaval na površje tvoj plod. Ne skrbi, mi bomo poskrbeli zanj in tudi za drugorojeno placento. Ti ne bi vedela, kaj z njo, naj to uredimo mi. Mi znamo, vemo, smo učeni in imamo izkušnje s tem. Lahko nam za-upaš. Tak je za-kon.
Nekoč, ko je svet še dojemal kon, ko ljudje še niso vedeli, da bi lahko v njihovem početju bili tudi kruti zametki zla, je bil svet preprostejši in rojenice so rojevale v gozdu, na polju, v kolibi, v potoku, v morju, v postelji doma … Svoje rojence so objele in jih niso več izpustile. Popkovine niso prerezali isti hip, ampak so delali počasi. Placento so skrbno pregledali in jo potem pokopali, da se je čim prej vrnila v svojo izvorno obliko, v stik z zemljo, na katero je pravkar prinesla novo telo za fragment duše.
Beli ljudje, Rodi, niso živeli od nekdaj na tem delu sveta, nič ni od nekdaj, vse na Zemlji ima svoj začetek. A zdi se, da je od prvega Roda naprej preteklo toliko generacij Rodu, da lahko rečemo, da so tukaj od nekdaj. Morda prva rasa, prvo ljudstvo na Zemlji? Verjetno mi bo kdo od vas znal povedati več o tem, moje raziskovanje se je šele začelo … A vse kaže, da je res, da smo rodovi belih ljudi svoja civilizacija. Ni naključke, da se prebivalci slovenskih dežel rod-imo. Prav je, da svoje rojence spet začnemo sprejemati v naš Rod in jih ne dajemo več ot-rok.
Ste že pomislili, da rojstni list lahko napiše in podpiše pristojni organ – in da ni nujno, da je to matični urad ali pooblaščenec v bolnišnici. Rojstni list lahko za svoje rojence napišemo sami.
Na svetu je preveč ljudi …
Včasih mi kdo pravi, da ne more biti obilja za vse, ker je na svetu preveč ljudi. Pa nas vprašam:
- kaj pa vsa hrana, ki jo zavržemo?
- kaj pa vse smeti, ki jih pridelamo?
- kaj pa neprehodni gozdovi, ki jih človek ne ureja (pospravlja, presvetljuje) več?
- kaj pa vsi hitro kvarljivi gospodinjski aparati in pohištvo?
- kaj pa nora moda?
- kaj pa luksuz, ki je sam sebi namen – nihče ne more bivati v dveh vilah hkrati in se voziti z motorjem in kolesom hkrati …
Potem mi prosim povejte še: KDO!, resnično, KDO je na tem planetu po vašem, ki mislite, da je na svetu preveč ljudi, ODVEČ? Kdo se je pretihotapil sem brez “našega” privoljenja? Kdo nam odžira mesnate dobičke? Kdo je kriv, da je Patrick iz centra Ljubljane v svojem 120 m2 stanovanj bolj lačen kot sit?
Kdo, res kdo je po vašem ODVEČ?
Po mojem NIHČE.
Na Zemlji se (še vedno) rojevajo zgodbe. To so fraktali duše ali vsezavedanja, ki se vsidra v brezhibno stvaritev človeškega bitja, da lahko izkuša dvojnost.
Rojen je živahen človek s svojo (trenutno utopično) življenjsko zgodbo
Na porodnem zapisniku, ki ga napišejo v porodnišnici, je označeno, ali je bil plod mrtvorojen ali živorojen. Pa vzemimo za primer, da je tokrat rojenec ali rojenka živahno bitje, pravi človek z dušo in s svojo življenjsko zgodbo. Torej živorojeno dete.
Lahko slutimo, da bo to bitje dihalo, se gibalo, opazovalo, komuniciralo z drugimi bitji in predvsem čustvovalo in se zavedalo same(ga) sebe. Človeško bitje je. Nekako tako se nam zdi samoumevno, kajne?
Rojenec se stiska k mami, od katere dobi vse, kar potrebuje. Toplino, pijačo, hraniva … Potem človek pije vodo iz bistrega studenca, si nabere jagod in kurjave v bližnjem gozdu, po katerem se lahko prosto giblje in iz njega vzame vse, kar mu srce poželi. Lahko se sprehodi tudi po travnikih in poljih, kjer drugi ljudje sadijo, sejejo in pridelujejo različne dobrote. Zdi se, da kar same vzniknejo iz zemlje in človek si vzame, kolikor želi pojesti. Nabere tudi za svoje bližnje – toliko, kolikor lahko skupaj zaužijejo, kolikor potrebujejo oz. toliko, kot jim dobro dene.
Človek si postavi streho nad glavo, da v dežju ni moker. Nikogar ne sprašuje, ali in kje lahko postavi svoje bivališče, enostavno izbere si del Zemlje, ki mu najbolj ustreza. Pri tem pazi samo, da ne ovira drugih ljudi in da je vse, kar počne zase, dobro tudi za vse ostale.
Človek se je rodil Zemlji in Zemlja človeku pripada. Z obeh strani prihaja sila nemotene ljubezni, zaradi katere drug drugega negujeta in si dajeta vse. Človek lahko gre, kamor želi. In se druži, s komer se želi. In dela, kar si želi.
Človek nevede upošteva KON, osnovna pravila narave, prežeta z ljubeznijo in povsem brez omejitev. Človek ne razmišlja o tem, ali je dobro bitje. Ker niti ne ve, da bi lahko bilo drugače. Človek deluje v radosti in obilju za vse. Dokler mu nekaj ne vsili pomilekov – kaj pa, če …
Za-KON
Zakoni, kot jih poznamo danes, so prenapihnjena in iz konteksta vzeta vsebina, ki jih lahko rečemo kar črna magija. Ne vem, ali je ta kreatura ušla iz nadzora stvarniku/om matrice, ali pa je podivjana zver, ranjeni vazali, ki še kar izvajajo podle igre, čeprav je jasno, da je stvarnik že zdavnaj pobral šila in kopita in se te igre ne gre več … Glede na norosti, ki se trenutno v svetu dogajajo, bi rekla, da so lakaji ostali brez svojih vodij in se pač ne znajdejo več. Konec koncev so tudi oni ljudje in se v nekaterih od njih prebuja življenjska iskra – in ko ta zasveti, postanejo zmedeni, saj vidijo, da se v temi pač ni videlo vsega. Zmeda, ki zato nastaja, pa prižiga vse več spečih božanskih isker, vse več zapacanih kanalov postaja razvetljenih in paraziti, ki so doslej bivali v njih, brezglavo bežijo…
D(en)ar
je magična preobrazba iz en-dar oz dar, s katero so vsidrali lažno vrednost v naše zavedanje. V naši zavesti pa ostaja en-dar, rahlo meglen, ker smo toliko časa verjeli, da je lažen in škodljiv … Vsa vrednost, ki je nekako merjena oz. določena s količino, je fiktivna (denar). Vrednost, ki jo človek čuti v sebi (notranji občutki do sebe, soljudi, narave …), so pa en-dar. Ta se v zavedanju odraža tako, da vemo, da živimo v rajskem vrtu obilja za vse in se čudimo, zakaj se delamo, da ni tako :).
SOUSTVARJANJE
je prehajanje med nivoji matrice ali svetovi ali časi ali dimenzijami … Je prenašanje zavedanja sile ljubezni med fraktali duše (ljudmi s srci). Srce je antena, ki nas hkrati sidra v dualni svet in povezuje z našimi fraktali v vseh dimenzijah, časih in prostorih v ta hip – v tukaj in zdaj.
Je so-delovanje, ki je možno najmanj v paru, ko se dva fraktala najdeta, povežeta in v ljubezni ustvarita nekaj tretjega.
Dualnost je samo zaznava resničnega sveta. V res-je je vse eno. Dualnost je samo odsev res-je. Kot sami sebe vidimo samo v ogledalu, lahko naša duša izkuša samo sebe samo v odsevu sebe.
In ta odsev je lahko lep.
To je naša svobodna volja.
Manifestacija obilja
Če se zavedaš, da živimo v raju, kjer je vsega ravno prav za vse, potem ti obilja ni potrebno manifestirati, moraš ga samo opaziti.
Obilje ni denar, čeprav si to, da je nekdo bogat, predstavljamo v visoko ocenjeni denarni vrednosti njegovega pre-moženja.
Vse, kar mož ima, njegovo pre-moženje, je torej nad njim, si ga lasti, je močnejše od njega …
Ko se želi mož vrniti v svoj raj, pa se zlahka odreče vsemu pre-moženju in začne ustvarjati v principu en-dar. En dar nima družbeno priznane vrednosti. Ne kliče po enako-vrednosti, ker kjer se vrednost umetno ne dodeljuje tudi ni potrebna in vsekakor ne more več biti enaka drugi vrednosti – ker pač samo je. Človek se trudi vsemu dodeliti vrednost. Ampak v obilju vrednotenje ni potrebno, ker primerjave niso potrebne in ker izmenjave obilja potekajo zgolj v smislu medsebojnega obdarovanja.
PODARJENA VREDNOST
Koliko dobrega pa vi dobite od darila, ki ga podarite v smislu vrednosti?
Ali kupujete darila do vrednosti, ki si jo lahko “privoščite”?
Podarjate v vrednosti, ki je “prava” za posameznega obdarovanca?
Imate omejitev vrednosti darila glede na to, kaj ljudje podarjajo vam?
Darila, ki jih naredimo sami, nimajo družbeno dogovorjene vrednosti in so s tem neprecenljiva – to je pravi en-dar. Darila, v katera vnesemo veliko sebe in svoje ustvarjalnosti, so prav tako en-dar, tudi če je del njih bil plačan z denarjem.
En dar je naš čas. Tega podarjamo vsak dan sebi in drugim.
En dar je tudi naše znanje, vedenje, spretnosti, ki jih z drugimi delimo kot pomoč ali pa soustvarjanje.
