Skoči na vsebino

HERMETIZEM

majica HERMETIZEM

Hermetizem

Vseh sedem hermetičnih zakonov je med sabo tesno prepletenih. Vsi skupaj tvorijo dualni svet oz. svet polarnosti (4. hermetično načelo) in hkrati ustvarjajo 8. načelo, ki pravi, da je vse povezano med seboj.

V mojem svetu je ustvarjanje tesno povezano s soustvarjanjem in poustvarjanjem, saj imam vse življenje občutek, da ne ustvarjam ničesar zares sama in ničesar zares iz nič. V vse, kar naredim, vtkem druge ljudi in okolje, njihovo in hkrati svoje preteklo znanje, izkušnje, opazovanja. In na to vežem predvidevanja, sanje, želje … Sem soavtor svojega življenja. Brez preddeterminiranosti in vdanosti v usodo čutim, da ustvarjam znotraj neke božanske matrice. Matrico razumem kot pajkovo mrežo, v katero so ujeti fraktali duše – niti so prepletene po vseh Zemlji in čez vse njene votle dele, bitja pa so v mrežo “ujeta” v predelu srca. Ne pravim, da je matrica dobra ali slaba. Samo zavedam se je in opazujem, kako delujem v njej. Hkrati sem ujeta vanjo in hkrati iz nje ves čas uhajam.

Hkrati vse razumem in hkrati vse sproti odkrivam v obliki velikega čudenja.

V svojem življenju opažam vseh sedem hermetičnih zakonov in njihovo prepletanje. Kadar zakoni držijo, se moje življenje spleta z nitmi, ki držijo mene, moje srce, mojo dušo in moj um skupaj.

Ko se enost pretrga, trpim. Jokam, jamram, stokam … Nekoč so obdobja pretrgane enosti trajala dolgo, predolgo. Zdaj jih opazujem in opažam, da minevajo hitro. Bledeti začnejo isti hip ko se zavem, da jih lahko opazujem in jim pustim, da odigrajo svojo igrico.

V nadaljevanju sem se, se in se bom v svoje ogromno zadovoljstvo razpisala na temo hermetizma. Takšno je moje trenutno videnje sebe. Nedokončano, ob nenehnem popravljanju v smislu odličnosti (nenehno stremim k izboljšavam, se pa vedno trudim biti z dano situacijo zadovoljna in hvaležna za pretekle izkušnje).

Pri meni ni nič dokončano. Kot pravi hermetizem, vse teče.

Dokler sem živa, bom migala, spreminjala in dodajala. Pišem pa raje sproti, da ti s tem dajem dodaten čar spremljanja mojih misli 🙂 Haha, ja, lep pozdravček od mojega ego – uma. Zaveda se, da je lep in z veseljem soustvarja tudi s tabo. Piše samo zate, ampak mu je hkrati vseeno ali bereš skupaj z njim ali pa ne.

1. hermetični zakon

MENTALIZEM

Vse je Um – vesolje je umno!

 

Misel – seme ustvarjanja

Občasno mi huškne v glavo misel: kaj je bilo prej – misel ali dualnost? Ker dualnosti brez misli (uma) ni. In Um se brez dualnosti ne širi (tako močno in hitro).

Najlažje si umnost vesolja predstavljam takole.

Stvarnik (bog, prvinska energija, stvaritelj matric(e)) je DOUMEL in si v nekem trenutku (ki še kar traja in ne bo nikoli minil) zaželel na zabaven način širiti sebe (stvarstvo, vesolje, Vse). Vse tole hudo diši po dualnosti, kajne? Ne glede na to, ali čutimo svoj um v možganih, srcu ali črevesju, se lahko sčasoma zavemo, da povezuje vse troje in šiba med vsemi tremi točkami ves čas. Kot da se ne more odločiti, od kod bi bil, kateremu organu bi se pripisal, kaj naj bi bilo prej – ustvarjanje ali stvaritev.

Ego – um je individualna zavest, seveda dualna. Nujno je povezana z neskončnim – akaša, vsevednost, brezčasno znanje. In seveda z mano, mojim ločenim bitjem, ki neumorno preskuša brezčasno znanje v danem trenutku. Medtem ko je akaša nezmotljiva, saj ne pozna sodbe niti dimenzijskih omejitev, pa je naš um še kako zmotljiv. Ves čas preskuša meje svojih zmogljivosti 🙂 In se seveda s tem zarine v dualnost, v kateri občuti ločenost od vsevednosti v času in prostoru, samo da lahko izkuša in preskuša (in širi) samega sebe.

Nekje je nekaj šlo zelo narobe … Neka misel je dala drugi misli vrednost in s tem porušila harmonijo pod pretvezo, da bo kontrast zunaj harmoničnosti večji in se bo zato ustvarilo več. Kot da je več res potrebno. Paradoks uma, ki deluje v svobodni volji. Lahko izbira tudi lažno vrednost, ki je več ali manj vtkana v prostor, iz katerega je nasilno potisnjen čas.

Čas je točka, osredotočenost vase, občutek enosti … Če čas odmislimo, ga vzamemo umu, dobimo manjko in s tem vrednost. Če čas dovolimo, skozi točko, ki nima prostora, hkrati pustimo vsemu bivati hkrati in povsod. Skozi čas vsaka izkušnja izkuša tudi samo sebe in vse, kar je, izgubi vrednost, saj ničesar več ne moreš točno določiti. Vse je eno in eno je vse. Vse je ta hip in kadarkoli in kadarkoli je tudi ta hip. 

Božanska iskrica je fraktal duše, ki oživlja moje fizično telo.

Moja misel je posnetek misli, “shranjenih” v vsevedju (akaši). Torej prihaja “od zgoraj”, se “spodaj” brusi, plemeniti in širi, in se potem … vrača nazaj!

Kakor spodaj, tako zgoraj! Seveda. 

Po zakonu dualnosti sta obe skrajnosti nujno povezani med sabo – ampak vedno povezani v obe smeri. Človek ne more samo jemati  in pričakovati, da mu bo nekaj pritekalo. Mora hkrati dajati. Si predstavljaš, da bi samo vdihoval? Nikakor ne, treba je tudi izdihniti 🙂

Dih je lep primer korespondence. Kar gre noter, gre tudi ven. Ne nujno v isti obliki v istem trenutku, ampak v širšem pogledu se vse med sabo izravnava. Jaz vdihnem kisik, izdihnem CO2, drevo vdihne CO2 in izdihne kisik … In tako naprej, široko gledano brez prestanka. Ozko gledano jaz sodelujem pri tej izmenjavi eno človeško življenje. Drevo sodeluje eno drevesno življenje. Jaz sodelujem z več drevesi. Drevo sodeluje z več ljudmi. V danem trenutku se ne da vedeti niti ni pomembno, kdo s kom sodeluje, ve pa se, da sodelovanje je.

 

Vse se spreminja, vse niha, vse vibrira

Nič ne stoji na mestu. V sunkih in valovih se impulzi (informacije) prenašajo med mojim umom, srcem in črevesjem. Ti impulzi tudi v meni povzročajo vibracijo, ki spreminja amplitudo, se pa ne umiri povsem – dokler ne zapustim dualnosti.

In na isti način deluje v vesolju vse. Atomi, celice, živa bitja, Zemlja, kamnine … In recimo, da tudi celotno stvarstvo zunaj naše kupole. Vibrira potemtakem tudi duša. Četudi me mika razmišljanje, da duša v svojem celostnem, nefraktalnem bivanju miruje, saj samo je, pa moram temu oporekati, saj duša niha iz Enosti v Dvojnost in nazaj.

Nihanje gre vedno v dve smeri in s tem ustvarja polarnost

Ko sem se zavedla, da je vse v življenju dvojno, polarno oz. dualno, je moje življenje postalo znosnejše.

“Vse” (kar človek dojema?) lahko postavimo na premico. Recimo premica strahu ima na eni strani popolno prevzetost od strahu in na drugi strani popolno odsotnost strahu. Mi pa se običajno sprehajamo po premici med obema poloma, včasih se nagne tehtnica na eno stran, drugič na drugo. Včasih se nagne bolj, drugič manj. Ko smo umirjeni, smo dejanko običajno nekje na sredini premice – obeh polov ne zaznavamo oziroma sta se med sabo “izničila”, “pokompenzirala”. Praktično nikoli ne stojimo pri miru, namreč kot rečeno – vse vibrira! Če bi obstali na mestu predolgo časa, bi se Vse spravilo iz ravnotežja, hermetični zakoni ne bi več veljali in … Si predstavljaš!?

V vsakem trenutku se skušam zavedati, da se nahajam med dvema poloma in da se lahko vedno odločim, v katero smer bom nagnila tehtnico.

In ko me nekaj sili v smer, ki mi ne bi bila všeč, se skušam spomniti, da ima glavno besedo moj notranji jaz, ki se vedno odloča v moje dobro. Če ga slišim in poslušam, se zagotovo odločam tako, da grem po poti najmanjšega odpora. Če ga preslišim ali ne upoštevam, pa me čaka dogodivščina. 

Kako veš, da slišiš svoj notranji kompas? Počutiš se v redu. Kako veš, da ga ne slišiš? V tebi je tisti zoprni občutek žalosti …

Recimo, da se odločim (imam vendar svobodno voljo!) da bom notranji jaz poslušala. V sebi čutim napeto sproščenost – sem tik pred odločitvijo, za katero vem, da je prava (ampak po načelu dualnosti s sabo nujno nosi tudi nekaj nepravega).

Med cincanjem, a bi a ne bi, med dvema poloma zraste tretja točka – tista, na kateri skočim, čeprav mogoče raje ne bi. In s tem, ko na premico med Bi in Ne Bi postavim svojo svobodno voljo, ugotovim, da polanost oz. dualnost ni premica, ni plus in minus ali ničla in enka … Dualnost je dejansko trikotnik.

Dualnost sta dve točki, ki ustvarita tretjo točko, ki je z njima nerazdružljivo povezana. Mama, oče in otrok (nekaj novega, kar oba pola oplemeniti). Elektron, proton in nevtron (nekaj, kar oba pola nevtralizira in pomiri). Dualnost je torej kreativnost, ustvarjalnost, razmnoževanje.

Dualnost omogoča širitev zavesti na ravni Vsega oz. vesolja. In dualnost v mikrokozmosu enega človeka ustvarja celo serijo trikotnikov, ki širijo človekov um. 

Trikotnik uma tvorijo: opazovanje (močneje zaznavamo neželeno), spoznavanje (ko vidimo neželeno, bolj jasno vemo, kaj hočemo) in kreacijo (ko ozavestimo, kaj hočemo, to tudi ustvarimo).

Opazimo lahko tudi želeno. Po napisanem bi lahko rekli, da bomo v tem primeru vedeli, česa ne želimo in bomo ustvarjali neželeno.

K sreči ne gre tako. Duša namreč vedno daje prednost želenemu. Zdrav, živ in čuteč človek (moški ali ženska) k sreči zato ustvarja večino svojega ustvarjalnega časa na podlagi zavedanja želenega (ki ga spozna predvsem tako, da opazi neželeno in razlikuje med obojim).

Duša, ki se izkuša skozi um v dualnosti, ki omogoča širitev njene zavesti, je namreč čista ljubezen.

Ljubezen ne pozna meja in gre tako daleč, da ljubi vse, kar je, torej tudi vse, česar si človek mogoče ne želi. Ampak ne iz zlobe, pač pa preprosto zato, ker ne zaznava polarnosti na tak način kot bitja dualnosti. Ljubezen je bistvo vsega ustvarjanja, najbolj intenzivno pa se ustvarja v dualnosti.

Mogoče zdaj pomisliš, da je tudi ljubezen premica, na eni strani je popolna ljubezen, na drugi pa popolno manjko ljubezni… Logično razmišljanje. Ampak srček ti bo verjetno zaigral, če mu poveš, da ljubezen ni polarna in je hkrati del vseh polov. Ljubezen ne potrebuje kontrasta. Ne sodi, pač pa ustvarja iz dušnih vzgibov. In dušni nameni so vedno v dobro vsega – tudi če so na poti njene kreacije človeku nevšečni. Iz vidika Vsega, ljubezni, zavesti je vse dobro in prav.

Ljubezen nima polov, samo je.

Hkrati pa so vse čustvene premice ljubezen, saj ljubezen prežema vse, kar je.

In kako vpliva dualna širitev zavesti na Vse? Saj se vendar nekaj, kar je že Vse, ne more še povečati, kajne?

Ljubezen je večna in vseobsegajoča. Pa vendar v dualnosti izkuša sama sebe in se širi. Ne gre drugače, če se nekaj zgodi v Dualnosti, se nujno tudi v Vse. In kar se zgodi v Vse, je nujno navzoče tudi v Dualnosti, pa naj človek to zaznava ali ne.

 

Utrip življenja

Srčni utrip. Dihanje. Menjava letnih časov. Vse nenehno niha in izkuša svojo polarnost. To počne ritmično. Tudi ko se zdi, da je nekaj iz ritma, je ritem še vedno tam. Samo mogoče na oko (če gledaš manjše enote) nepravilen. V Vsem pa je ritem vedno enakomeren. Vse tako teče – mirno, gladko, samoumevno. Nastajanje in minevanje. Rojevanje in umiranje. Povezovanje in razhajanje. Fraktal se včasih lahko zdi izključen iz ritma – ampak to se zgodi samo zato, da lahko s svobodno voljo izkuša ritem in opazuje, kako vse teče.

Vsak zakon vpliva na vse zakone.

Vsak zakon povzroča vse druge zakone. Ničesar ni brez vzroka in vsaka misel, beseda in dejanje ima svojo posledico.

Tudi ko ničesar ne narediš, je to odločitev, ki ima v dualnem svetu nujno tudi svoje posledice.

V zadnjem času je delovanje oteženo. Ne nemogoče, ampak težje kot smo ga bili vajeni. Rutine so izgubile svoj smisel, ker vanje sekajo strele neznank in kreacij iz drugih dimenzij (ljudi). Zdi se, da živimo v nekem rutinskem kaosu nepredvidljivosti.

Problem je v prehajanju med starim in novim svetom. No, ne problem, izziv. Ločnice dejansko ni, ampak prehajanje čutimo vsak zase in verjetno vsak malce drugače. Zmedenost? Ja, ker se oba svetova prepletata. Utrujenost? Seveda, od preskakovanja dimenzij. Žalost? Ja, ker zapuščamo staro in znano. Nenavaden občutek notranje sreče? Jaaa, ker že vidimo lepo novi svet.

Vse je med sabo prepleteno in tako je logično, da je miš-maš nastal tudi v obdobju intenzivne evolucije stvarstva. Vzrok evolucije je zakon kakor zgoraj, tako spodaj, prepleten z zakonom vibracije v smislu uravnoteženosti – ne samo, da mora biti enako v meni kot okoli mene – oba svetova vibrirata in se usklajujeta do točke, v kateri bosta (za hip) uravnotežena. In potem sledi nova evolucija in potem nova in potem nova … Razen če je res, da je to zadnji (menda šesti) poskus Zemlje, da zavibrira v višjo vibracijo in ponikne v ljubezen. V to isto ljubezen, iz katere je zemeljsko stvarstvo išlo, da bi lahko ljubezen izkušala samo sebe in širitev svoje zavesti.

Ko rečemo, da je vse povezano med sabo, so nitke med vsem stkane iz čiste ljubezni.

 

 

Moško in žensko načelo

prežema vse, kar je. Obe načeli skupaj predstavljata dualnost, ki se skozi zakon vzroka in posledice prepletata med sabo in iz premice delata dualni trikotnik.

Moško in žensko načelo se odbijata in privlačita hkrati. Povezana sta z ljubeznijo. Ne gre drugače, ker ljubezen pač povezuje vse.

Jin-jang. Črno in belo. Zgoraj in spodaj. Vzhod in zahod. Levo in desno. Dualnost. Pol-arnost. Dvojnost. Magnetizem, zakon odboja in privlaka. Tudi odboj je ljubezen, si moreš misliti?

Moška in ženska energija se prepletata kot vijačnica. Dvojna vijačnica je vse, kar nam je ostalo. Moški in ženski princip, zavita v špiralo enosti, ki je bistvo vsega, kar je.

Kundalini je orgazmična energija ustvarjanja. Je sila, ki deli ljubezen na dvoje, samo da bi lahko v dvojnosti ustvarila trikotnik. Edina sila, ki je dovolj močna, da to stori. Ker nič ni močnejše od ljubezni, orgazmična energija deluje samo v trenutku (ki lahko traja), ritmično valovi (pride in gre), in se pretaka med moškim in ženskim načelom kot med dvema poloma. Kundalini preskakuje med pozitivnim in negativnim ionom, da ustvarja božansko iskro, ki je nevtralna, saj je ljubezen.

Moško in žensko načelo sta brez naboja, dokler se ne prepleteta v ljubezni. In nemogoče se je izogniti božanski iskri ljubezni med njima ali jo skriti ali utajiti, ker brez nje ne eden ne drugi ne more biti. Zato se duše dvojčice vedno najdejo. Včasih skozi bolečino, ker morda del duše takšno vez taji pred sabo. Ampak namen duše dvojčice je, da se v najmanj eni manifestaciji postavi zase in prepusti dejstvu, da ljubezen je in da povezuje tudi, če se temu svobodna volja upira. Temu uporu pravim hrepenenje …

 

ENOST

Kot sem omenila že na začetku tega razmišljanja, osmi hermetični zakon, zakon enosti, povezuje vseh sedem hermetičnih zakonov v enega. Neskončnost postane točka, premice se zavrtinčijo v spirale, čas se ustavi in hkrati preskakuje med veki. 

Eno sem. Eno smo. Eno z vsem, kar je, je bilo in bo.

Vse je že bilo.

Vse je v tem trenutku, ki mu dajemo največjo veljavo in želimo, da se vanj zlijejo vsi veki vesolja.

Vse, kar bo, je že v tem tenutku in je že bilo, tako da so sanje samo druga časovna dimenzija našega trenutnega delovanja.

Vse, kar nam ni všeč, je že urejeno.

Vse, po čemer hrepenimo, je že narejeno.

In vse to abstraktno je eno s fizičnim. Vse, kar se kaže kot eno, na videz ločeno od enosti vsega, je samo dualna slika, ki nam lajša opazovanje vsega, kar je, iz varne perspektive.

Vse je povezano z ljubeznijo.

Svetloba in tema skupaj plešeta ples senc.

Dobro in zlo se prepletata, oba vlivala upanje in oba slepita ljudi, da včasih ne prepoznajo enega v drugem.

Človek živi tukaj in zdaj in hkrati uhaja v brezčasje. Želi si živeti in želi končati svoje bivanje. Zaveda se sebe in hkrati poskuša sebi prikriti, kdo je.

Večni ples se začne in konča vsak trenutek.

In zdaj, ko končujem tukaj svojo miselno nit, jo zavrtinčim nazaj in začenjam še enkrat od začetka.

 

 

en dar
Nadaljevanje ali predhodnik mojega razmišljanja o hermetizmu je tudi v članku en dar.

Razkritje

O mentalizmu in drugih zakonih hermetizma sem začela razmišljati na podlagi zapisa Primoža Durjave Kybalion – 7 hermetičnih načel, ki jih v celoti najdete na tej povezavi. Navajam:

 

The Kybalion – 7 hermetičnih načel, 3 del c/c

Prevod II. poglavja iz knjižice The Kybalion – 7 hermetičnih načel

»Načel RES je sedem; tisti, ki to ve,
razumljivo poseduje magični ključ,
pred dotikom katerega
se odprejo vsa vrata Templja.«
Kybalion

Sedem hermetičnih načel, na katerih temelji celotna hermetična filozofija, je naslednjih:

  1. Načelo mentalizma;
  2. Načelo korespodence;
  3. Načelo vibracije;
  4. Načelo polarnosti;
  5. Načelo ritma;
  6. Načelo vzroka in posledice/učinka;
  7. Načelo spola.

  1. Načelo mentalizma

VSE je UM, Vesolje je umsko!« – Kybalion

(V hermetičnih učenjih VSE (ang. The All) označuje izvornega Stvarnika/Boga)

To načelo zaobjema RES, da je »Vse umsko«. Pojasni, da je VSE duh, ki je NEPOZNAN in NEDOLOČEN, ki pa se lahko smatra in se o njem razmišlja kot o UNIVERZALNEM, NESKONČNEM, ŽIVEM UMU. Prav tako pojasni, da je ves fenomenalen svet ali vesolje preprosto umska stvaritev VSEGA, glede na Zakone ustvarjenih stvari in da ima vesolje kot celota in njegove enote svoj obstoj v umu VSEGA in v tem umu mi »živimo in se gibamo in imamo svojo biti/bitje«. To načelo nam z vzpostavitvijo umne narave vesolja z lahkoto pojasni vse različne umske in fizične fenomene, ki okupirajo tako veliko mero javne pozornosti in ki pa so brez tega pojasnila nerazumljivi in kljubujejo znanstveni obravnavi. Razumevanje tega velikega hermetičnega načela mentalizma omogoča posamezniku, da brez oklevanja dojame zakone umskega vesolja in ga uporabi za svoje dobro počutje in razvoj. Učencu hermetike je omogočeno, da inteligentno uporabi velike umske zakone, namesto da jih uporablja naključno. To načelo razlaga pravo naravo »energije«, »moči« in »snovi« in kdaj, ter kako je vse podrejeno oblasti uma. Eden od starih hermetičnih mojstrov je pred mnogo stoletji napisal: »Tisti, ki dojame RES o umski naravi vesolja, je dobro napredoval na poti do mojstrstva.« In te besede so RES tudi danes, kot so bile RES, ko so bile prvič napisane. Brez tega mojstrskega ključa je mojstrstvo nemogoče in učenci zaman trkajo na mnoga vrata Templja.

2. Načelo korespodence/povezave/zveze

»Tako zgoraj, kakor spodaj; tako spodaj, kakor zgoraj!« Kybalion.

To načelo zaobjema RES, da vedno obstaja korespodenca/povezava/zveza med zakoni in fenomeni na različnih nivojih biti in življenja. Stari hermetični aksiom pravi te besede: »Tako zgoraj, kakor spodaj; tako spodaj, kakor zgoraj.« Dojemanje tega načela daje nekomu sredstvo za reševanje mnogih temnih paradoksov in skritih skrivnosti narave. Obstajajo načrti onstran našega védenja, ko pa na njih uporabimo načelo korespodence, smo sposobni razumeti mnogo tistega, kar bi nam v nasprotnem ostalo neznano. Načelo je univerzalne uporabnosti in manifestacija/izraza na različnih nivojih materialnega, umnega in duhovnega vesolja – je univerzalen zakon. Starodavni hermetiki so smatrali to načelo kot eno najpomembnejših umskih inštrumentov, s katerim je človek lahko potisnil na stran ovire, ki skrivajo pogled pred Neznanim. Njegova uporaba celo odstrani Izisino tančico (VeilofIsis, https://en.wikipedia.org/wiki/Veil_of_Isis. The veilofIsis is a metaphor and allegorical artisticmotif in which nature is personified as the goddess Isis covered by a veil or mantle, representing the inaccessibility of nature’s secrets) do tiste mere, da lahko ujamemo pogled na obraz same boginje. Tako kot znanje o načelih geometrije omogoči človeku, da meri oddaljena sonca in njihova gibanja, medtem ko sedi v observatoriju, tako znanje o načelu korespodence omogoča inteligentno sklepanje od znanega k neznanemu. Z opazovanjem monade, razume nadangela. (Monada je duhovna enota – iskra ali celica v manifestiranem telesu našega planetarnega Logosa).

3. Načelo vibracije

»Nič ne miruje; vse se giba; vse vibrira.« Kybalion.

To načelo uteleša RES, da je »vse v gibanju«; »vse vibrira«; »nič ne miruje; dejstva, ki jih moderna znanost podpira in ki jih vsako novo znanstveno odkritje običajno preveri. In kljub temu so mojstri starodavnega Egipta to hermetično načelo potrdili tisoče let nazaj. To načelo pojasni razlike med različnimi manifestacijami materije, energije, uma in celo duha, ki je v veliki meri rezultat različnih stopenj vibracije. Od VSEGA (ang. The All), ki je čisti duh, navzdol do najgostejše oblike materije, je vse v vibraciji – višja kot je vibracija, višja je pozicija/položaj na lestvici. Vibracija duha je na takšni neskončni stopnji intenzivnosti in hitrosti, da praktično miruje – podobno kot hitro premikajoča se kolesa izgledajo kot da bi mirovala. In na drugi strani lestvice so goste oblike materije, katerih vibracije so tako nizke, da spet izgledajo kot da mirujejo. Med tema dvema poloma so milijoni in milijoni različnih stopenj vibracij. Od korpuscla do elektrona, atoma in molekule, do svetov in univerzumov, je vse v vibracijskem gibanju. To je tudi RES na nivoju energije in sile (ki sta samo različni stopnji vibracije); in tudi na umskem nivoju (katerih stanje je odvisno od vibracij); in celo na duhovnem nivoju. Razumevanje tega načela je v povezavi s primernimi formulami omogočilo študentom hermetike, da so nadzirali svoje lastne umske vibracije kot tudi vibracije drugih. Mojstri so uporabili to načelo za osvajanje naravnih fenomenov na različne načine. »Tisti, ki razume načelo vibracije, je zgrabil žezlo moči,« pravi eden starih piscev.

4. Načelo polarnosti

»Vse je dvojno/dualno; vse ima dva pola; vse ima svoj par nasprotij; vroče in mrzlo sta ista; nasprotji sta po naravi/značaju isti, vendar različna v moči; skrajnosti se srečajo; vse res-je so samo pol-RES; vsi paradoksi se lahko uravnajo.« Kybalion

To načelo uteleša RES, da »je vse dualno/dvojno«; »vse ima dva pola«; »vse ima svoj par nasprotij,« ker so vse stari hermetični aksiomi. Pojasni stare paradokse, ki so begali mnoge in se jih lahko povzame takole: teza in antiteza sta enaki po naravi, ampak različni po stopnji; Nasprotja so ista, vendar se razlikujejo samo po stopnji; Para nasprotij se lahko uskladita; Ekstremi se srečajo; vse je in ni istočasno;Vse RES so samo pol RES; vsaka RES je pol laž. Obstajata dve strani vsega; itd. To pojasni, da v vsem obstajata dva pola oziroma nasprotna vidika in da sta ti nasprotji samo dva ekstrema iste stvari, vmes pa so mnoge različne stopnje. Da ponazorimo: vroče in mrzlo, čeprav »nasprotji«, sta zares ista stvar, razlike sestavljajo samo stopnje iste stvari. Poglejte na svoj termometer, če lahko opazite, kje se konča vročina in začne mraz! Takšna stvar kot je absolutna vročina ali absoluten mraz ne obstaja – izraza vroče in mrzlo preprosto označujeta različni stopnji iste stvari in ta ista stvar, ki se manifestira kot vročina ali mraz je samo oblika, razlika in stopnja vibracije. Torej sta vročina in mraz dva pola iste stvari, ki je temperatura – in pojavi,ki jo spremljajo so manifestacija načela polarnosti. Isto načelo se izraža v primeru »svetlobe in teme«, ki sta isti stvari. Razlika se ustvari z različnimi stopnjami med dvema poloma tega fenomena. Kje se konča tema in se začne svetloba? Kaj je razlika med velikim in malim? Med trdnim in mehkim? Med belo in črno? Med ostrim in topim? Med hrupom in tišino? Med visokim in nizkim? Med pozitivnim in negativnim? Načelo polarnosti pojasni te paradokse in nobeno načelo ga ne more nadomestiti. Isto načelo deluje na umskem nivoju. Vzemimo radikalen in ekstremen primer – ljubezen in sovraštvo – dve stanji uma, ki sta na videz popolnoma različni. In kljub temu obstajajo stopnje sovraštva in stopnje ljubezni in na sredi, ko uporabljamo izraz marati in nemarati (ang. Like and Dislike), ki se prelivata drug v drugega, tako da včasih ne vemo več ali nekoga maramo ali ne maramo ali nič od tega. In kljub vsemu so to le stopnje iste stvari, kot boste videli, če boste za trenutek pomislili. In še več kot to (hermetiki so to smatrali za najbolj pomembno), možno je spremeniti vibracije sovraštva v vibracijo ljubezni in seveda obratno. V svojem lastnem umu in tudi umu drugih. Mnogi od vas, ki berete te vrstice, ste imeli zasebne izkušnje o neprostovoljni hitri spremembi od ljubezni v sovraštvo in obratno v vašem primeru in primeru drugih. In zato se zavedate možnosti, da to dosežete s pomočjo volje, s pomočjo hermetičnih formul. Dobro in zlo sta samo pola iste stvari in hermetiki razumejo umetnost pretvarjanja zla v dobro s pomočjo uporabe načela polarnosti. Na kratko, »umetnost polarizacije« postane »umska alkimija«, ki so jo poznali in prakticirali starodavni in moderni hermetični mojstri. Razumevanje tega načela nekomu omogoča spremeniti svojo lastno polarnost, kot tudi polarnost drugih, če bo posvetil čas in potreben študij, da bo obvladal umetnost.

5. Načelo ritma

»Vse teče ven in noter; vse ima svoje plimovanje; vse stvari rastejo in padajo; Nihaj nihala se odraža v vsem; merilo nihaja na desno je merilo nihaja v levo; ritem se kompenzira.

To načelo uteleša RES, da se v sem pojavlja merjeno gibanje; sem ter tja; odtok in dotok; nihaj nazaj in naprej; gibanja kot pri nihalu; plima in oseka; med dvema poloma, ki obstajata v skladu z načelom polarnosti, ki smo ga maloprej opisali. Vedno obstaja akcija in reakcija; napredovanje in umik; dviganje in spuščanje. To velja v primeru vesolja, sonca, svetov, človeka, živali, uma, energije in materije. Ta zakon se pojavlja pri stvaritvi in uničenju svetov; pri vstajenju in padcu narodov; v življenju vseh stvari; in na koncu v umskem stanju človeka (in v tem smislu so hermetiki smatrali razumevanje tega načela kot najpomembnejšega). Hermetiki so dojeli to načelo in našli njegovo univerzalno uporabnost in so prav tako odkrili določena sredstva za preseganje njegovih učinkov na sebi, kar so počeli s pomočjo primernih formul in metod. Uporabili so umski zakon nevtralizacije. Ne morejo namreč izničiti načela ali povzročiti, da izgine delovanje, vendar so se naučili, kako se izmakniti njegovim učinkom na sebi do določene mere, odvisno od mojstrstva glede tega načela. Naučili so se, kako ga uporabiti, namesto biti izrabljeni. Iz te in podobnih metod je sestavljena umetnost hermitistov. Mojstri hermitizma se polarizirajo na točki, kjer si želijo biti, in nato nevtralizirajo ritmični nihaj nihala, ki bi jih zvlekel na drugi pol. Vsi posamezniki, ki so dosegli katerokoli stopnjo samo-mojstrstva, znajo to do določene stopnje bolj ali manj podzavestno. Vendarle pa mojster to počne zavestno in s pomočjo svoje volje in doseže stopnjo ravnovesja in trdnosti, ki je skoraj neverjetna za mase ljudi, ki nihajo nazaj in naprej kot nihalo. Hermetiki so natančno preučevali to načelo in tisto o polarnosti in metode preprečevanja, nevtralizacije in uporabe le-teh oblikujejo pomemben del hermetične umske alkimije.

6. Načelo vzroka in učinka/posledice

»Vsak vzrok ima svoj učinek; vsak učinek ima svoj vzrok; vse se zgodi v skladu s tem zakonom; verjetnost je samo ime za zakon, ki ni prepoznan; obstaja mnogo nivojev vzročnosti, vendar nič ne uide Zakonu.”

To načelo uteleša dejstvo, da obstaja vzrok za vsak učinek; in učinek od vsakega vzroka. Pojasni da: »Vse se zgodi v skladu z Zakonom«; Nič se nikoli »zgolj ne zgodi«; stvari – kot je naključje – ne obstajajo; medtem ko so različni nivoji vzroka in učinka, višji prevladuje nižji nivo,vendar še vedno nič ne more popolnoma ubežati Zakonu. Hermetiki razumejo umetnost in metode vzpenjanja nad običajni nivo vzroka in učinka do določene mere in s pomočjo umskega vzpenjanja na višji nivo postanejo »vzročniki« in ne »učinkarji«. Mase poslušnih ljudi – izvrševalcev ukazov od drugih – to načelo nosi s seboj; želje in strasti drugih, ki so močnejši od njih; dedna zasnova; sugestija in drugi zunanji vzroki jih pomikajo kot kmete na šahovnici življenja. Vendar gospodarji, ki so se dvignili na nivo višje dominirajo njihovemu razpoloženju, značaju, kvaliteti in moči kot tudi okolju, ki jih obdaja in postanejo povzročitelji/gonilne sile namesto kmetov. Pomagajo IGRATI-IGRO-ŽIVLJENJA, namesto da bi igrali z njimi drugi in jih premikali preko volje nekoga drugega in preko okolja. UPORABLJAJO to načelo, namesto da so njegovo orodje.

Mojstri ubogajo vzročnost višjih nivojev, vendar pomagajo vladati na svojem lastnem nivoju. V tej izjavi je zgoščeno bogastvo hermetičnega znanja – naj ga bere, kdor lahko.

7. Načelo spola

»Spol je v vsem; vse ima svoje moško in žensko načelo; Spol se manifestira na vseh nivojih.« Kybalion.

To načelo uteleša RES, da se spol manifestira v vsem – moško in ženko načelo sta vedno na delu. To ne velja samo za zemeljsko kraljestvo bivanja, ampak tudi za umsko in celo duhovno kraljestvo bivanja. Na fizičnem nivoju se to načelo manifestira kot moški ali ženska, na višjih nivojih pa prevzame višje oblike, vendar je načelo vedno isto. Nobena stvaritev, fizična, umska ali duhovna, ni možna brez tega načela. Razumevanje njegovih zakonov bo razsvetlilo mnoge tematike, ki so zmedle človekov um. Načelo spola vedno deluje v smeri ustvarjanja in poustvarjanja. Vse in vsak človek vsebuje oba elementa ali načeli ali to veliko načelo. Vsaka moška stvar ima tudi ženki element; vsaka ženska stvar vsebuje tudi moško načelo. Če boste razumeli filozofijo umske in duhovne stvaritve, ustvarjanja in poustvarjanja, morate razumeti in se učiti tega hermetičnega načela. Vsebuje rešitve za mnoge skrivnosti življenja. Svarimo vas, da se to načelo ne sklicuje na mnoge osnove, pogubne in ponižujoče pohotne teorije, učenja in prakse, ki jih učijo pod krinko sanjavih nazivov in ki so prostituiranje tega velikega načela spola. Namen takšnih osnov oživljanja starodavnih zloglasnih oblik falicizma (falus) je uničiti um, telo in dušo in hermetična filozofija je vedno znova naglašala opozorilo nasproti tem degradiranim učenjem, ki težijo k poželenju, razuzdanosti in izprijenosti naravnih načel. Če iščete takšna učenja, morate po njih drugam – hermeticizem med temi vrsticami ne vsebuje za vas ničesar.

Povzetek napisanega o Naravnem Zakonu ali Zakonu Zraka

Večina ljudi bi to filozofsko razpravo o zakonu najraje preskočila. Vem, da jo bo tudi marsikateri med vami. To je velika škoda, saj brez teh temeljev in razumevanja hierarhije zakona ne boste mogli napredovati v doumevanju teh idejnih zamisli/konceptov/pojmov in posledično doumevanju nevzdržne situacije v katerih se je znašlo človeštvo. Brez tega znanja ne bomo mogli nikoli izgraditi utopične rajske družbe obilja za vse.

Naraven Zakon ali Zakon Zraka je torej v hierarhiji zakona vodilna dinamika delovanja celotnega Vesolja. Ti zakoni, ki jih lahko strnemo v 7. + 1. načelo Naravnega Zakona, delujejo tako v makrokozmosu/Velika arkana in mikrokozmosu/človekova psiha. To so torej zakoni, ki so nadrejeni vsem oblikam zakona, ki jih je vzpostavil človek kot skrbnik vsega živega in neživega na Zemlji tako, da jih je zapisal v obliki naravnih pravic in dolžnosti.

Zato človekovo tolmačenje in zapisovanje Naravnega Zakona ali Zakona Zraka imenujemo NARAVNO PRAVO. Če je izvorni Stvarnik utemeljil Naraven Zakon, potem lahko človek utemelji samo OBLIKO NARAVNEGA ZAKONA, ki se imenuje NARAVNO PRAVO.

O naravnem pravu lahko danes najdemo zelo malo kakovostne literature. Zato za bližnjo prihodnost napovedujem izobraževalno delavnico za to izjemno pomembno temo

Pri naravnem pravu človek razpravlja o svojih naravnih pravicah in dolžnostih. V poglavju Trust ali zaupanje boste videli, da je človek od izvornega Stvarnika pridobil skrbništvo nad vso živo in neživo naravo na Zemlji, zato ima iz tega naslova/titule neke dolžnosti in tudi neke pravice.

Ne bo vam tuje, če opozorim, da spisek pravic in spisek dolžnosti VEDNO izhaja iz veljavne pogodbe. To pomeni: Človek torej preko naravnega prava tolmači in zapisuje svoje pravice in dolžnosti iz SKRBNIŠKE POGODBE, ki jo je sklenil, še preden se je utelesil v to fizično kraljestvo bivanja.

Kaj je pravo?

Lahko bi rekli, da je pravo človekov poizkus oblikovanja Zakona. Človek torej poizkuša Zakon spraviti v obliko. To pomeni, da človek poizkuša Naraven Zakon, ki je izven njegove pristojnosti in je objektivno nadrejen vsem oblikam človekovega delovanja in obnašanja, prenesti v zemeljsko kraljestvo bivanja preko prava.

Zato kadar govorimo o pravu, govorimo o oblikah Zakona, ki so delo človeka in so zato na vsak način podrejene Naravnemu Zakonu ali Zakonu Zraka.

Naslednjič sledi…

Naslednjič bom poizkušal opisati zakon zemlje. Torej vrste prava, ki pod »budnim očesom« Zakona Zraka oblikujejo pravila obnašanja ljudi v medsebojni izmenjavi življenjske energije.

Človek je od nekdaj poizkušal interpretirati/tolmačiti Zakon Zraka. Vztrajen raziskovalec lahko ugotovi, da je celotna zgodovina človeštva prepletena s temi poizkusi. Spodaj vam v PDF obliki zato dajem dva primera.

Dejstvo je, da v današnjih »čudnih« časih nihče več ne govori o teh zakonih. Živimo namreč v distopični satanistični družbi, ki jo pravila izvornega Stvarnika ne zanimajo. Kakšna zabloda! Zato je še toliko bolj logično, da bo izgradnja utopične rajske družbe obilja za vse temeljila prav na natančni oživitvi teh starodavnih modrosti.

Primož via Ljudska pisarna

Vse pravice pridržane.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.