Naj premislim o razmišljanju
Kovanec za tvoje misli.
O čem premišljuješ?
ALI PA:
O čem razmišljaš?
Mene vedno radovednost daje, da bi vedela, o čem in kako premišljujejo ljudje okoli mene – ker ljudje sodimo po sebi, pač slutim, da tudi oni premišljujejo ves čas.
Še bolj me daje radovednost, kako razmišljajo.
In to je že prvi namig o razliki med razmišljanjem in premišljevanjem. Jo slišite?
Pa poglejmo še en namig.
Kako se odzovejo ljudje, ko jih vprašate, kaj premišljujejo/razmišljajo?
- se zdrznejo
- rečejo: nič takega (in napeljejo pogovor na pač nekaj)
- malo počakajo, se zamislijo in potem povedo nekaj očitno premišljenega? Verjetno je s tem tudi tema speljana na nekaj drugega.
No, če odgovor ni premišljen, ampak direkten, kot ustreljen, konkreten, potem ste lahko prepričani, da je bil plod razmišljanja in ne premišljevanja.
Zdaj bolj jasno čutite razliko?
Kaj je premišljevanje?
Človek običajno premišljuje ves čas. Srka vase informacije iz okolja, jih premetava v sebi, jim dodaja informacije iz različnih starih spominov in izkušenj. Pre-mišljuje. Pre-deluje, pre-metava, pre-razporeja, pre-mišljuje misli. Medtem ko misli secira in jih poskuša “popredalčkati”, se mu nenehno rojevajo nove.
Premišljujemo o tem, kar smo se učili v šoli, kar so nam drugi povedali, kar smo slišali, in celo o tem, kaj naj vse čaka in kaj se še lahko zgodi …
Naše misli so hitre in ko se jim prepustimo, znajo biti prijetne ali pa vsiljive. Znajo teči kot mirna reka ali pa obtičati kot jezero. Znajo preskakovati kamenčke in se peniti okoli skal. In znajo izpeljati prosti pad z oblakov.
Misli se rade pustijo zapisati. In se dajejo na razpolago za branje. Nič jih ne moti primerjava. Včasih primerjava dobi glas in temu pravimo prepričevanje (pričamo – ubesedujemo svoje misli, da bi z njimi pre-pričali druge in jim “vsadili v glavo” iste misli). Če se glas povzdigne, lahko temu rečemo tudi prepir (prepričevanje, ki mu zmanjka sape in besedo skrajša in iznakazi).
Premišljevanje je pre-mlevanje ali pre-pletanje informacij, vedenj, znanj, izkušenj z željami, upanjem, slutnjami. In premišljevanju ni konca, dokler ga zavestno ne naredimo. Lahko se vleče v nedogled. Nekaterih misli vse življenje ne zmoremo zares premisliti. Znova in znova nas presenetijo in nas silijo v premišljevanje. Včasih pomaga, da jih zapišemo. Nekateri svoja premišljevanja zapišejo in zažgejo. Tako simbolično preženejo misli, ki nikakor nočejo oditi.
Obstaja pa zdravilo za take misli, ki na vsak način želijo ostati.
Raz-mišljanje
Moja interpretacija razmišljanja je raz-delati misli, jih raz-ločiti. Ko raz-mišljam, ločim misli od sebe. Jih občutim in spustim. Jih opazim, ampak (se) ne spustim v začaran krog. Jih ne primerjam (niti med sabo niti z življenjskimi izkušnjami, niti z znanjem, vedenjem, slutnjami). Samo opazujem, kaj počnejo (z mano). Raz-mišljanje pomeni spust ali dvig, odvisno iz katerega zornega kota gledaš na to.
Spust misli ob raz-mišljanju:
- premišljujem v glavi, aktiviram vse dostopne in žive možganske povezave, da potegnejo logične zaključke in hkrati gradijo nove povezave med mislimi
- s tem spletam misli podobno kot je spletena DNK – različne misli držijo skupaj nevidne nitke (energija). Kitke se nenehno spreminjajo in premikajo. Delijo se in tako rojevajo nove povezave, nove kitke. Nove misli.
- Misli tvorijo občutke v glavi, ki se spuščajo po celotnem telesu in oscilirajo v srce.
- Srce zaznava misli kot impulze, ki nimajo nobenega pridevnika, nobenega predznaka, samo enostavno so. Imajo moč, ampak se je ne da ovrednotiti. Imajo voljo, ampak ni usmerjena. Imajo smisel, ampak ni opredeljen.
- v srcu se misel spremeni v čisto zavest.
Dvig misli ob raz-mišljanju:
- všeč mi je ideja, da se v našem črevesju oz. v trebušni votlini v predelu pod popkom nahajajo naši glavni “možgani”. Organ, ki zazna, predela in zgradi več informacij (misli) kot kateri koli drug del (organ) telesa. Organ, ki uporablja vsako svojo celico (medtem ko možgani povečini krnijo). Vem, da je ta ideja precej nenavadna za nas, ki so nas vedno učili, da razmišljamo z možgani, ampak je pa prav fina za poigravanje in preigravanje – filozofiranje, če tako hočete. Trenutno ne trdim, da je vse to res, samo zabavno mi je razmišljati na tak način.
- Misli se spletajo in potujejo po telesu navzgor (ravno v nasprotni smeri kot potuje hrana), tako da prej ali slej dosežejo jetra. Jetra raz-mišljajo. Filtrirajo in zadržujejo misli, ki za nas niso dobre in nam ne služijo. Zato pravimo, da nam gre nekaj na jetra.
- Misli, ki nam služijo, pa spustijo višje, proti srcu. Tam se misli prepletajo in plemenitijo z vedenjem duše / intuicijo / zavestjo. In ko se zlijejo z njimi, lahkotno kot sapa, ki jo izdihnemo, preidejo v posledico. Postanejo nekaj otipljivega, zaznavnega, spoznavnega, konkretnega, omesenijo.
Raz-mišljene misli torej prihajajo iz srca.
Nimajo vrednosti, ampak samo so.
Niso otipljive, ampak njihove posledice so vidne, zaznavne, otipljive. In dejstvo, da te posledice opazimo, naredi v nas ooooh, kako fajn. A prov res? Oooooh …
Hehe, no, tako nekako raz-mišljam svoje premišljevanje danes.
