Samorefleksija brez ogledala
Prikupne obline človeške miline.
Prepletanje v mehkobi zamaknjene svežine.
Odsev se izgublja v nevzdržne višine.
Začarani krogi človeške bližine.
Sebe opaziš, tudi če se nočeš. 🙂
Pod plastmi znanja in vedenja, ki smo ju dobili “iz druge roke” se skriva Jaz. V vsakem bitju je delček njega ali pa celoten Jaz – odvisno, ali gledaš na svet fragmentalno ali celostno.
Smisel bivanja na Zemlji je izkušanje dualnosti. Dualnost sama po sebi je ujeta v filozofijo fragmentalnosti. V dualnosti so delčki Jaz razdrobljeni v bitja, duše, ume, miselnosti, dojemanja, manifestacije …
Jaz in moja okolica.
Moje notranje zavedanje in opazovanje sebe navidezno od zunaj. Ja, dualnost je (lahko tudi) navidezna. In dojemanje sebe skozi refleksijo – zaznavanje učinkov delovanja Jaz na okolico.
Okolica človeku daje signale in dražljaje. Oblikuje ga z vedenjem in informacijami. Človek pa rije v globine, da bi odkopal to, kar sluti, da je zakopano …
Sedim s prekrižanimi nogami. In študiram. Kaj je tega meni treba?
Imam naslov. Imam nalogo. In nimam pojma, kaj naj s tem.
Avtorefleksija.
Samorefleksija. Bolj slovensko. Ampak še vedno samo na pol.
Pa se igrajmo.
Sprostim ramena. Kako? Tako, da opazim, da so napeta. Sprostim obraz. Kako? Tako da začutim, kako mi pade dol. Začutim ščemenje po trupu, kot da od znotraj po meni nežno in toplo kaplja prhajoč slap.
In se vsujejo informacije, dražljaji, zaznave, vedenja in utrinki čustev, ki me usmerjajo v poplavi vsega. Kažejo mi, kaj je “moje” in kaj “od zunaj”. In kje se oboje srečuje in objame. In predvsem, na kateri točki pusti korenine in potem raste naprej.
Ni sprostitve brez samozaznave. Začuda pa napetost je … Samo je, biva tukaj, vsa napeta – dokler je ne zaznam. Potem se utrga podzavesti in se lahko sprosti. Očitno nekaj je na tem. Če že bivaš tukaj, zaznavaj bivanje. Brez zaznave je samo napetost – njen namen je, da te drži pri življenju. Da se ne sprostiš preveč in se ne vrneš v nebivanje …
Misel. Pravkar sem odvila iz križišča. In že se znajdem deset ur pozneje v istem križišču, samo na drugi strani in peljem v drugo smer. Vmes je bilo za deset ur trenutkov, ki kot da jih ni. Če pa je ta jutranji hip tako živ, da ga vidim od zunaj in od znotraj hkrati. Spomnim se ga zaradi primerjave. Zaradi smeri. Ker vidim, da ni isti kot ta hip zdaj. Zakaj se mi zdi, da je isti hip?
Pojavi se vprašanje.
Kaj pa, če je sonce hladna bela svetloba, procesor in hkrati oddajnik informacij?
Vse, kar lahko opazuješ, nisi ti.
Ko opaziš svojo misel, postaneš opazovalec.
Ko zaznaš svoje čustvo, postaneš opazovalec.
Ko se zaveš, da te čustvo opozarja na ponavljajoče misli in da so misli ločene od tebe in jih lahko opazuješ, spet postaneš ti.
Tudi če je to samo trenutek, preblisk in ne traja, ostaja velika verjetnost, da se bo ponovilo.
Da postaneš ti znova in znova in znova in znova.
Vsakokrat za hip, trenutek, migljaj, utrip srca, pomežik.
Ko hipi postanejo dovolj pogosti, se zlijejo v času vate.
