(ne)predvidljivi dogodki
Pravijo, da bolj privlačijo strašljivi naslovi kot pa prijetni – in vsebina mojega razmišljanja je prijetna in prav nič (več) strašljiva. Ste rekli, da včasih kaj mojega preberete … Mogoče pa ta vikend lahko tole. Pa kliknite še na povezavo in oddajte glas. Lahko da bo šel “v tri krasne”, ampak ne stane nič in škoditi ne more, vsaj moj občutek je tak …
Kot soustvarjalci resničnosti, torej trenutkov, po katerih skačemo kot po kamenčkih v potoku, vedno vplivamo na druge in drugi vedno vplivajo na nas.
En skok na kamen v potoku sam po sebi nima nekega smisla, dokler mu ne dodamo poskokov po drugih kamnih, da se na koncu vidi celotna pot čez potok, pa mogoče tudi kakšen štrbunk v vodo vmes.
Vse, kar šteje, je trenutek. Vse, kar je možno zares uživati, je pogled na množico trenutkov od daleč.
Ustvarjamo skupaj vsak svoj trenutek. Sočasno se ustvarjajo množice trenutkov, ki prepletajo naše namerne in tudi povsem nezavedne so-vplive.
Ko opazujemo zunanje trenutke, ki jih navidezno ustvarjajo drugi ljudje, jih povezujemo v zgodbe in jih običajno tudi sodimo … se je smiselno vprašati, kateri trenutki in katere naše (moje) namere in nezavedni sovplivi so vpleteni v celotno sliko.
Rick pravi, da (si) vsako jutri samo enkrat glasno izreče namero: Danes je čudovit dan. In tako je.
Čim bi namero ponovili večkrat, zasejemo seme dvoma o moči prvotno izrečene namere, zato ponovitve ne samo niso potrebne, celo niso zaželene.
Strašljivi dogodki
Povzemam Rickova razmišljanja na temo Čemu tako imenovani strašljivi dogodki, ki jih nekateri napovedujejo.
Zverinski stroj je bil pred kratkim onesposobljen. Seveda so bile na delu svetlobne sile. Vedno so na delu tako temačne kot svetle sile. Gre bolj za to, katerih se “zavedamo”.
Zverinski stroj je tehnologija, namenjena manipulaciji stvarstva. V nadaljevanju bom ta zverinski stroj imenovala tema, ker mi bo tako lažje.
Tema sama po sebi ničesar ne ustvarja, za širitev zavesti in ustvarjanje skrbi svetloba. Res tema pospešuje širitev zavesti, ker daje svetlobi zagon, ki izhaja iz kontrasta in razumevanja želenega in neželenega. Dokler sta svetloba in tema v ravnotežju, se širitev enostavno dogaja. Svetloba ne zna drugače, kot da širi zavest in izkuša samo sebe skozi ustvarjanje.
Ampak tema se boji ravnotežja, saj je vanjo vgrajeno zavedanje, da sama ne more ničesar ustvariti.
Tema skozi vsiljevanje strahu in z ustvarjanjem manipulacije resničnosti, v kateri je vse osredotočeno na strah.
Strašljivi dogodki so zgolj poskusi teme, da poveča občutek strahu, saj se namreč zaveda, da sama ne more ničesar ustvariti. Ker ima svetloba svobodno voljo, ji tema ne more direktno narekovati, kaj naj stori. Lahko pa jo manipulira tako, da ji s pomočjo zunanjih dejavnikov (scenarija in igre) vsiljuje svoje nečedne ideje. Tema torej straši svetlobo enako kot parkeljni strašijo otroke … Bolj ko tema “sili” v svetlobo, bolj krepi njeno udejanjanje, tako da bi lahko rekli – ti kar navali! Bolj ko me strašiš, več poguma imam.
Čim se svetloba v celoti zave, da ustvarja zaradi sebe, zase in sama po sebi, tema ne bo več soudeležena pri sadovih njenega ustvarjanja. In tu tiči strah, ki poganja temo … Zato nam poskušajo vzeti ustvarjanje… Človekovo ustvarjanje v smislu fizičnih stvaritev že nekaj časa nadomeščajo stroji in naprave. Ampak zdaj umetna inteligenca posega že direktno v umetniško ustvarjanje ljudi – torej v tisti del, za katerega smo bili prepričani, da nam ga ni mogoče vzeti. So res naslednje na vrsti naše misli?
Strašljivi dogodki
… niso potrebni, da bi zbujali ljudi – kdor verjame temi, se bo tema v njem še okrepila.
… tema ne bi mogla ustvariti vojne, če udeleženci ne bi verjeli, da je vojna možna.
Strašljivo zame
… je dejstvo, da so nas učili, da ne smemo jesti rastlinic s travnika, ker so povečini strupene. Ali pa vsaj zato, ker ne veš, katera bi lahko bila strupena.
Saj res tudi ne vem, katera bi lahko bila zdrava. Mogoče pa je tista, ki mene pritegne tisti hip zdrava zame?
“V malih količinah ne pomaga kaj dosti. V malih količinah ne škoduje kaj dosti.”
… je dejstvo, da so rekli, da nas je preveč. Da nas vojne in kataklizme in bolezni malo “spucajo”. In pravim: Pa mi upaš ti povedati, KDO točno je odveč? KDO točno je v napoto? Pa ne se hecat, ljubčki moji!
“Življenje je brezpogojna in od tebe neločljiva pravica, ki jo dobiš z rojstvom”.
… je dejstvo, da so nam strah vsilili z manipulacijo. Prepričali so nas, da ni prav, da živiš, ker nekomu s tem nekaj odžiraš. Prepričali so nas, da ni prav, da umreš, ker s tem nekomu povzročiš žalost. Prepričali so nas, da ne znamo skrbeti zase, in da če želimo pomoč, je treba zanjo plačati. In zdaj nas prepričujejo celo, da nam tisto, kar plačamo, ne pripada več.
Tema sama ne more ustvarjati.
Torej tema sama tudi ne more ustvariti teme, strahu, žalosti … Ljudje jo ustvarijo, ker so zavedeni, da je strah nujno vpleten v človeška življenja.
Strah nas hromi. In to z dobrim razlogom. Manipulacija je namenjena temu, da ustvarjamo znotraj matrice strahu – torej ne zase, pač pa za sistem.
10”
www.gpms.world
Poskus rešitve? Zna biti. Zna tudi ne biti. Ne vem. Presodite sami.
Branja ni veliko, za 15 minut. Ustvarite si svojo sliko. Slovenski prevod je kar dober. In če imate vklopljene piškotke, se vam bo vklopila slovenščina kar sama.
Ne rečem, da bo tvoj glas spremenil karkoli. Kdo pa lahko reče, da ne more?
Raziskujem zadnja tri leta. Tako kot tudi ti. Tako kot vsi, kajne?
In prišla sem do enega zaključka (danes, 20.3.2023 – upam, da bo jutri moj zaključek drugačen) – veliko je govora o tem, kar res-je (ali pač tudi kar ni res za druge), mogoče se govori nekaj malega še o tem, kaj bi bilo bolj prav. Ampak kaj pa dejansko lahko naredimo, o tem pa ni kaj dosti govora. Kje šele rešitev.
Tako da ne, nimam pojma, ali GPMS lahko pomaga. Rick pravi, da ni direktno povezan s kolateralom, da za to niti ni potrebe. Nisem še dobila pojasnila, kako bomo rešili svet. Ampak hkrati imam občutek, da nekateri pač vedo nekaj več in da sodelovati pri nekaterih stvareh pač ni narobe. Pa se pustim presenetiti – upam, da v pozitivno smer. Ne bom pa razočarana, če sem se uštela in me občutek vara. Če ugotovim, da ni res, bom pač iskala druge rešitve – no, v bistvu jih vzporedno iščem že zdaj. Ker verjeno rešitev ni ena sama in rešitelja ni – rešitelj smo mi vsi.
